Tekst
Bozanski glas - Adi Smolar 

To mi pravila je moja mama, da
Nekoc v mestu je zivela dama: lep
Obraz, lasje se lepsi stas. vsi mozje po
Njej so koprneli, cele dneve pod njenim
Oknom so sedeli saj vcasih zapela je naglas.

Ko s svojim petjem je koncala,
Vsem nalahno se je le smehljala,
In mozje so jo zasuli s sopki roz.
Ploskali so in z nogami topotali,
Naj se zapoje so moledovali.
In ona je ustregla zelji vrocekrvnih moz.

A nek vecer, ko je spet pri oknu stala,
Prisel je on, ki ga se ni poznala:
Visok in mlad in lep inn vso jo je prevzel.
S pogledom svojim jo je kar zazigal,
V njenih se oceh je ves cas dvigal.
In nazadnje peti je zacel.

Ze cez nekaj tednov sta se vzela,
Kmalu dva otroka sta imela,
Eden izmed njiju sem tudi jaz.
Po njej podedoval sem vso lepoto
In po njem vso mosko sem krasoto,
A po obeh svoj bozanski glas!